Kaj so vedeli stari Grki

Ko brskamo po zgodovini filozofije in iščemo prvega filozofa, ki je znal kaj povedati tudi o nematerialni plati stvarnosti, naletimo na Platona (430-350 prnš). Bil je Sokratov učenec, prvi zahodni filozof in hkrati eden največjih filozofov vseh časov. Najbolj znan je po teoriji o oblikah in idejah, kar je bilo zanj eno in isto. Menil je, da je vsa resničnost razdeljena na dve območji: vidni svet, ki ga zaznavamo s čutili; v njem ni nič trajnega, vse se spreminja, se poraja in mineva. Drugo območje pa ni v prostoru in času, naša čutila ga ne morejo dojeti; v njem vladata popolnost in red. To območje je brezčasna in nespremenljiva resničnost, ki jo lahko iz našega vsakdanjega sveta le kratko in bežno uzremo. Menil je, da je ravno to zadnje tisto, čemur bi lahko rekli prava resničnost, saj je trajna in nespremenljiva – in zgolj ta resničnost kratko malo je, ostaja ista, ni v nenehnem procesu prehajanja v nekaj drugega.

Filozofija tega grškega genija, ki je znal povezati red in čustva, pomeni ravnovesje materije in duha in poslej se je le redko kateri družbi posrečilo to doseči. Platon je imel ideje za božanske, torej popolne; in tako kot Pitagora je verjel v reinkarnacijo. Po njegovem je človek sestavljen iz čustev, uma in volje. Platonovi nauki so bili pri zgodnjih krščanskih skupnostih sprejeti v pravoverno krščansko življenje.

Plotin (204-269) pa je bil tisti, ki je postavil platonsko filozofijo v središče intelektualnega razvoja krščanstva. Prepričan je bil, da obstajajo tri vzpenjajoče se ravni biti. Najnižja, na kateri so ljudje, je duša. Na naslednji višji ravni so ideje, ki jih je mogoče dojeti z umom. Najvišja raven je raven dobrega. Razumni ljudje si prizadevajo, da bi se dvignili k enosti z dobrim. Krščanstvo je kasneje to prevedlo v nauk, da je bil svet ustvarjen v božjem duhu in da si ljudje prizadevajo za enost z Bogom, ki je popolno dobro.

Najbolj nadarjen Platonov učenec, Aristotel (384-322 prnš) je, presenetljivo, zavrnil temeljno stališče Platonove filozofije, da obstajata dva svetova. Po Aristotelu obstaja zgolj en svet, o katerem lahko filozofiramo, to je svet, v katerem živimo in je predmet našega izkustva. Ni verjel, da bi bilo mogoče najti kak trden temelj zunaj tega sveta, na katerega bi lahko oprli filozofske raziskave in bi utegnil biti njihovo izhodišče (očitno ni poznal meditacije). Kakor so pomembni njegovi prispevki pri začrtanju področij znanosti in sistematizaciji logike pa je po drugi strani svetu napravil kaj slabo uslugo, saj je na mah pometel z duhovnostjo. In ker je bil učitelj Aleksandra Velikega, zavojevalca celotnega tedanjega sveta, se je ta filozofija razširila po vsem svetu.

Po Plotinu je še en pomemben mislec Platonovo filozofijo vlival v krščanski nauk, ki je sicer ne-filozofska religija. To je bil sveti Avguštin (354-430), ki je novo-platonistično filozofijo tako uskladil s stališčem Cerkve o naravi resničnosti, da večina kristjanov zmotno misli, da te ideje izvirajo iz krščanstva. Avguštin je pritegnil Platonu, da se edino pravo spoznanje nanaša na področje brezčasnih in popolnoma nesnovnih bitnosti, s katerimi nimamo nobenega čutnega stika. Tudi del nas samih je nekaj brezčasnega in nesnovnega, kar že pripada temu brezčasnemu področju, medtem ko naša telesa sodijo k minljivim in propadajočim snovnim predmetom čutnega sveta. Bil je tudi znanilec mnogo kasnejše Kantove in Schopenhauerjeve filozofije, s prepričanjem, da tok časa obstaja le za ljudi, ni pa resničen za Boga. Tok časa je nekaj, kar zaznamuje zgolj izkustvo, ne pa nekaj, kar obstaja samo po sebi, neodvisno od izkustva. Doumel je, da je sedanjost neizbežen način vsakršnega obstoja. Vsej naši posvetni biti, tudi našemu umu, vlada volja. Predvidel pa je tudi Descartesa: trdil je, da ob dejstvu, da se svojega bivanja zavedamo z nezmotljivo gotovostjo, ni mogoče reči, da ne moremo ničesar zanesljivo spoznati. Čisto možno je, da tudi druge stvari lahko spoznamo z absolutno gotovostjo.

Avguštin je živel v času, ko je rimsko cesarstvo že propadalo. Morda je to dejstvo vplivalo na to, da je prišel do prepričanja o predestinaciji – o grešni človeški naravi in grešnem svetu, v katerem moramo živeti. Menil je, da sta za naše zveličanje nujno potrebna božji poseg in milost. Za duše, ki gredo v pekel, Bog ne posreduje. Pogubljeni so potemtakem pogubljeni po Božji volji. S tem naukom so v naslednjih stoletjih upravičevali mučenje in sežiganje heretikov – drugače povedano, z njimi so ravnali, kot da bi bili že pogubljene duše v peklu – in brezimni tisoči so umrli grozljive smrti v njegovem imenu. Kakšne tragične posledice lahko izhajajo iz abstraktne teorije!

Najpomembnejši filozof po Avguštinu, ki je živel 800 let prej, pa je bil sveti Tomaž Akvinski (1225-1274). Papež Leon XIII je leta 1879 priporočil njegovo filozofijo kot zgled katoliškega mišljenja in ga tako naredil za nekakšnega uradnega filozofa Katoliške cerkve. Akvinski je znova odkril Aristotela in ga povzel ter nekako povezal z neo-platonizmom, črpal pa je tudi iz judovske in islamske misli. Vendar pa je zelo natančno ohranil razliko med religijo in filozofijo oziroma med razumom in vero. Nenavadno, a razvil je tudi spoznavno teorijo, ki je dosledno empiristična: vse naše racionalno spoznanje o svetu pridobimo s čutnim izkustvom, o katerem duh potem razmišlja. V razumu ni ničesar, kar ne bi bilo prej v čutilih. Novorojenček je »tabula rasa«, tablica, na kateri še ni nič zapisanega.