Filozofija pred znanostjo

Do pojava znanosti se je filozofija ukvarjala z vsemi vprašanji, ki so bila naprednejšim umom zanimiva. Znanost se ni začela, kot bi utegnili pričakovati, s preučevanjem tistih stvari, ki so človeku najbližje, namreč človeških zadev, potem pa napredovala k najbolj oddaljenim, namreč k zvezdam. Prav narobe! znanost se je začela z opazovanjem zvezd in se od tam vrnila k človeku. Natančna preverjanja in meritve so zamenjale dotedanje razprave in dokazovanje. Ptolomejski sistem astronomije iz 2. stol. n.š. (Zemlja je središče vesolja) se je moral umakniti Kopernikovem (1473-1543) spoznanju, da je središče vesolja Sonce. Johannes Kepler (1571-1630) pa je bil tisti, ki je natančno pojasnil gibanje planetov. Prvi od utemeljiteljev moderne znanosti, ki je prišel v spor z oblastjo, je bil Galileo Galilei (1564-1624), ki ga je 1633 obsodila inkvizicija. Trdil je, da se Zemlja vrti okoli svoje osi in okrog Sonca. S preklicem trditve se je rešil smrti.

Francois Bacon (1561-1626) je bil prvi, ki je sistematično ločil znanost od metafizike (stvari, ki jih moramo predpostaviti, preden lahko sploh mislimo) in jasno doumel, da je znanstvena razlaga v bistvu razlaga vzrokov, ne pa smotrov in namenov. S tem je dolgoročno zakoličil področje delovanja znanosti.

Ko je naposled avtoriteta cerkve nad mislijo popustila, je marsikdo začel verjeti, da si je spoznanje o tem svetu mogoče pridobiti zgolj z razumom. V filozofiji tem prizadevanjem pravijo racionalizem. Njegov začetnik je Descartes, pomembna zastopnika pa sta bila še Spinoza in Leibniz.

Rene Descartes (1596-1650) je postavil tezo, da je realnost sestavljena iz dveh popolnoma različnih substanc, namreč materialne in mentalne, ali snovi in duha. Ta teza o razdelitvi sveta na duha in materijo, subjekt in objekt, opazovalca in opazovano (»kartezijanskem dualizem«), je civilizaciji dala neizbrisen pečat in postala sestavni del človekovega pogleda na svet. Še danes to prepričanje marsikje prevladuje. Ta genialni filozof je omogočil nekaj odličnih prebojev v človeški misli, vendar ni znal ponuditi odgovora na preprosto vprašanje: če je vsa realnost sestavljena iz dveh popolnoma različnih substanc, iz snovi in duha, kako je potem mogoče, da duh giblje snov po prostoru? Če je vse, kar se zgodi, možno z logičnim sklepanjem izpeljati iz očitnih premis, kako je potem z moralno izbiro in svobodno voljo? In kje je v takšnem sistemu Bog?

Posebno po tem, ko je Isaac Newton (1642-1727) formuliral pojem gravitacije in razložil, po kakšnih zakonih se odvija vse gibanje v vesolju, se je zdelo, da Boga ne potrebujemo več. Newton se je sicer izmikal, da »je vesolje božja stvaritev, da ga je Bog potem pustil, da deluje čisto samo, v skladu s svojimi zakoni, ki jih je položil vanj.« Toda povezava med duhom in materijo, ki je opazna v vsakem živem bitju, je ostala še vedno nepojasnjena.

Odgovor sta kasneje ponudila Spinoza in Schopenhauer .