Filozofija brez idej

Po Kantu se je na področju filozofije dogajalo komaj kaj takega, kar bi prispevalo k poglabljanju duhovnih spoznanj o stvarnosti. V 20. stoletju se je zvrstilo več filozofskih struj, filozofi pa so bolj ali manj mlatili »prazno slamo«, saj niso ugotovili nič pomembnejšega. Utilitaristi so menili, da je dejanja potrebno presojati po koristnosti njihovih posledic. Ameriški pragmatisti so ugotavljali nezanesljivost naše spoznave. Veliko so se ukvarjali s povezovanjem matematike in logike (Frege, Russell), še več z analizo jezika ter jezikovnih formulacij (analitična filozofija), s problemi pomena izjav, smisla in resnice. Wittgenstein (1889-1951) je menil, da se mora razumna filozofija omejiti na svet, o katerem lahko govorimo, saj bi »postala nesmiselna, če bi to mejno črto prestopila«. In večina filozofov mu je v tem oženju obzorja zavesti zgolj na pojavni svet pritegnila.

Zatem je nastopilo obdobje eksistencializma (Heidegger, Husserl) v katerem so si prizadevali odkriti smisel življenja z raziskavo lastne eksistence. Pri raziskavi zavesti so se usmerili sistematično analizo doživljajev (»fenomenologija«), ne da bi se spuščali v kako duhovno globino. Prizadevali so si najti temelj za vrednote v svetu, ki nima nobenega objektivnega smisla in nobenega lastnega cilja ali namena.

V novi francoski filozofiji 20. stoletja je Bergson ponovno obudil spoznanja o notranji naravi stvari, govoril o notranjem svetu našega neposrednega spoznanja, o resničnosti, ki je kontinuum brez ločljivih enot itd. A brez večjega odziva. Jean Paul Sartre se je imel za zgodovinskega materialista in je poskušal uskladiti eksistencializem z marksizmom. Veliko se je ukvarjal z obravnavo vprašanj svobode posameznika.

Nekoliko zanimivejši je bil v novem času le avstrijski filozof Karl Popper (1902-1994), ki je dokazoval, da prepričanje, ki se je pojavilo v Newtnovem času – namreč, da znanost lahko ponudi zanesljivo spoznanje o svetu – zmotno. Vse so le – upajmo, da čedalje boljši – približki; obstoječe teorije nenehno zamenjujemo z boljšimi. Kritika je tisto, kar omogoča napredovanje. Družba, ki dopušča kritično razpravo, je učinkovitejša in uspešnejša od družbe, ki je ne dopušča. Po njegovem obstaja resničnost neodvisno od človeškega duha in se radikalno razlikuje od človeškega izkustva; in prav zato je ni mogoče nikoli neposredno doumeti. Popper je s svojimi idejami silovito napadel zagovornike idealne oblike družbe, Platona in Marxa.

Kot kaže, je filozofija v zadnjem času zašla v nekakšno idejno krizo, njeno vlogo pa je do neke mere prevzela sodobna znanost, saj je spremenila razumevanje pojmov, ki so izjemno pomembni za naše doživljanje sveta, na primer pojme časa, prostora, materije in fizikalnega predmeta. Znanstveniki tako postajajo tudi filozofi; tudi po izjavah, ki vse bolj spominjajo na filozofski besednjak.

Zgornje informacije povzete po viru /53/: Bryan Magee Poti filozofije