Empirizem

Racionalizmu, za katerega je bilo pomembno razumsko spoznanje, čutno izkustvo kot vir spoznanja pa odrinjeno, je sledil empirizem, ki je učil prav nasprotno. Informacije, so vztrajali empiristi, pridobimo s čutili, duh pa potem opravi glavno delo. Glavna predstavnika empirizma sta bila Locke in Hume.

John Locke (1632-1704) je začetnik raziskave meja človekovega spoznanja in prvi moderni mislec; to so povzeli Hume in Kant v 18. stol. Vse vsebine zavesti, ne glede na to, ali so to misli, občutki ali čustva, je poimenoval ideje. Ker lahko spoznamo leZnanost se lahko ukvarja s tistimi vidiki predmetov, ki so neodvisni od posameznega opazovalca – to pa so njihove merljive lastnosti. opazovanju izpostavljene lastnosti predmeta, lahko spoznamo le njegove značilnosti, ne moremo pa spoznati posameznega objekta - predmeta ali subjekta samega. Zanesljivega spoznanja o empiričnem svetu si z opazovanjem ne moremo pridobiti, imamo le nekakšno verjetnost o njem. Človek lahko spozna le tisto, kar mu je dano z izkustvom. Drugi del njegovega temeljnega sporočila pa bi lahko izrazili tudi takole: »Ne ubogaj nepremišljeno avtoritet, bodisi intelektualnih, političnih ali verskih. In ne ubogaj nepremišljeno tradicije ali družbenih konvencij. Misli s svojo glavo! Poglej dejstva in poskusi svoja stališča in vedenje utemeljiti na stvareh, kakršne so.« Zelo pomembna misel, tudi za današnji čas!

Locke se je ukvarjal tudi z družbenimi vprašanji – z oblastjo, suverenostjo, z lastnino in razpolaganjem z njo. Menil je, da zato, ker imam vso pravico do sadov svojega dela, lahko počnem z njimi, kar hočem. Postavil je temelje liberalnega kapitalizma in vplival na francosko in ameriško revolucijo. Bolj kot katerikoli drugi filozof med Aristotelom in Marxom je vplival na praktično življenje.

Seveda ni mogel vedeti, v kakšno zagato lahko liberalni kapitalizem pripelje svet.

Sledila je skupina filozofov, ki so bili svobodomisleci v veri in radikalci v politiki. Voltaire , ki mu med satiriki ni bilo enakega, je pometel s tradicionalnimi prepričanji. Njegov zasluga je širitev revolucionarnih implikacij nove znanosti in novega liberalizma v Evropi. Enciklopedisti, npr. Diderot, so zanikali, da je religiozni nauk veljaven vir dejanske vednosti o svetu. Tradicionalna prepričanja, na katera se je opirala Cerkev, so bila spodkopana.

Rousseau (1712-1778) je v filozofsko misel Zahoda vpeljal nekaj pomembnih idej. Prva, da civilizacija ni nekaj dobrega, vrednostno nevtralnega. Druga, da bi v življenju morali dajati prednost čustvom pred razumom. Tretja pa, da bi se v človeški družbi, ki je kolektivno bitje, morali državljan podrejati »splošni volji«, interesu družbe. Napadel je suverenost razuma, razsvetljenske vrednote in poudaril pomen naravne vzgoje otrok.